id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Bat (boginja) | Bat (boginja) Ime | Ime Bat bi lahko bilo povezano z besedo ba z ženskim obrazilom t. Ba neke osebe je v grobem enaka njegovi ali njeni osebnosti ali emanaciji in se pogosto prevaja kot duša. |
Bat (boginja) | Bat (boginja) Upodabljanje v staroegipčanski kulturi | Boginjo Bat so v slikarstvu in kiparstvu redko upodobili z vsemi njenimi atributi. Med pomembne artefakte z njeno podobo spada Narmerjeva paleta, na kateri je upodobljena z njenimi človeškimi in kravjimi značilnostmi. V drugih primerih se je upodabljala kot nebeška krava, obdana z zvezdami ali ženskami. Bolj pogosto se pojavlja na amuletih, na katerih ima človeški obraz z govejimi značilnostmi, kot so ušesa in rogovi. Navznoter obrnjeni rogovi so značilni za govedo, kakršno so sprva redili Egipčani.
Kasneje je Bat postala strogo povezana s sistrom. Središče njenega kulta se je imenovalo dvorec sistra. Sistrum je glasbilo v obliki ankha, ki je bilo eno od najpogostejših svetih glasbil v staroegipčanskih templjih. Nekaterih sistri so imeli obliko boginje Bat z glavo in vratom, ki je služil za ročaj glasbila, ropotulja pa je bila vpeta med njene roge. Piramidna besedila omenjajo, da je bila upodobljena na obeh straneh glasbila: |
Bat (boginja) | Bat (boginja) Sorodnost s Hator | Bat kot sveta krava je zelo podobna boginji Hator, vzporedni boginji iz Spodnjega Egipta. Na dvodimenzionalnih podobah je praviloma prikazana v obraz in ne v profilu, kot je bilo v navadi. Značilna razlika med podobama Bat in Hator je ukrivljenost rogov: Batini rogovi so ukrivljeni rahlo navznoter, Hatorini pa rahhlo navzven. Razlika je nastala morda zaradi različnih pasem goveda, ki so ga redili v različnih obdobjih.
Hatorino kultno središče je bilo v 6. nomu Gornjega Egipta, ki se stika s 7. nomom, kjer so častili Bat, kar morda kaže, da sta bili v preddinastičnem obdobju Egipta ista boginja. V Srednjem kraljestvu je kult boginje Hator absorbiral kult boginje Bat, kar se je zgodilo tudi več drugim bogovom egipčanskega panteona.
Krava Hator
Bat
Prednja stran Narmerjeve palete
Zadnja stran Narmerjeve palete
Triada faraona Menkaureja-Mikerina z boginjama Hator in Bat |
Gen BMP15 | Gen BMP15 | Gen BMP15 kodira beljakovino, imenovano kostna morfogena beljakovina 15 (angl. Bone Morphogenetic Protein 15).
Beljakovina BMP15 spada v naddružino transformirajočih rastnih dejavnikov β. Gre za parakrino signalno molekulo, pomembno za razvoj oocitov in jajčnikovih foliklov. Z uporabo odtisa Northern so ugotovili, da se BMP15 izraža le v jajčnikih. Ta beljakovina naj bi bila vključena v zorenje oocitov in folikularni razvoj bodisi kot homodimer bodisi kot heterodimer s sorodno beljakovino, rastnim diferenciacijskim dejavnikom 9. |
Gen BMP15 | Gen BMP15 Mutacija Inverdale | V genu BMP15 so pri ovcah nedavno odkrili točkovno mutacijo, imenovano Inverdale (alel I). Pri samicah z dvema mutiranima mutacijama (II) je normalni razvoj foliklov povsem zavrt, pri le eni kopiji mutiranega gena (I+) pa je hitrost ovulacije pospešena.
Mutirani alel "Inverdale" (oznaka FecXi) so odkrili pri pasmi ovac Romney. Ta gen lahko vpliva na povečano plodnost oziroma na neplodnost živali, ki so nosilke tega gena. |
Gen BMP15 | Gen BMP15 Opis fenotipa | Mutacija gena se pojavlja na kromosomu X, ki pri heterozigotih (FecXi/FecX+) povzroča povečano stopnjo ovulacije, s tem pa povečano število rojstvo dvojčkov in trojčkov. Vendar pa se pri homozigotih (FecXi/FecXi) pojavijo okvare jajčnikov oziroma neplodnost živali. Tvorba foliklov v zgodnjih fazah poteka pr homozigotih normalno, okvare se pojavijo šele v primarni fazi razvoja, ki pa so nepopravljive. Takšnemu izražanju alelov pravimo tudi naddominanca. |
Gen BMP15 | Gen BMP15 Vzrok | Mutacijo FecXi povzroči prepis baze T v A na nukleotidnem mestu 92. Pri mutaciji se valin zamenja z asparginsko kislino. |
Gen BMP15 | Gen BMP15 Mutacija Hanna | Druga družina ovac, ki ni v sorodu s pasmo Romney, ima prav tako mutacijo, vezano na kromosom X, imenovano Hanna (FecXh). Križanje živali s FecXi in FecXh producira živali FecXi/FecXh, katerih samice so prav tako neplodne in se fenotipsko ne razlikujejo od FecXi/FecXi samic pri pasmi Romney.
Lokus FecXi naj bi se nahajal na isti kromosomski regiji, ki vsebuje BMP15. |
Gen BMP15 | Gen BMP15 Vzrok | Mutacijo FecXh povzroča samostojen prepis baze C v T na položaju 67. nukleotida na peptidu, ki povzroči prezgodnji zaključni kodon namesto glutaminske kisline. Posledica takšnega prezgodnjega zaključevanja je najverjetneje popolna izguba funkcije gena BMP15. |
Gen BMP15 | Gen BMP15 Metode odkrivanja gena | kartiranje genske povezanosti (angl. linkage mapping)
detekcija mutacije
molekularno modeliranje
odtis Northern
RT–PCR |
Svetovni pokal v alpskem smučanju 2015 - ženski veleslalom | Svetovni pokal v alpskem smučanju 2015 - ženski veleslalom | Svetovni pokal v alpskem smučanju 2015 - ženski veleslalom. V sezoni 2014/15 bo na sporedu sedem veleslalomskih tekem. Skupno zmago v tej disciplini bo branila Anna Fenninger |
Svetovni pokal v alpskem smučanju 2015 - ženski veleslalom | Svetovni pokal v alpskem smučanju 2015 - ženski veleslalom Sölden | Tekma bo potekala 25. oktobra 2014. Kot je že nekaj let v navadi je ta tekma uvod v novo sezono. Na tem prizorišču je Tina Maze slavila že tri zmage. |
Seznam asteroidov (104751-105000) | Seznam asteroidov (104751-105000) | Legenda: zač. ozn. - začasna prva oznaka asteroida; abs. mag. - absolutni izsev;
a - velika polos v astronomskih enotah; e - izsrednost tira;
i - naklon tira v stopinjah; P - orbitalna perioda v letih; - Tip tel. - razvrstitev telesa v skupine:
AMR - Amorec,
APL - Apolonec,
ATN - Atonec,
BIN - dvojni asteroid,
CBW - kubevan,
CNT - Kentaver,
HLD - Hildški asteroid,
JUT - Jupitrov Trojanec,
MBA - asteroid glavnega pasu,
NET - Neptunov Trojanec,
PHA - potencialni nevarni asteroid,
PLT - plutino,
SDO - telo Kuiperjevega pasu,
TNO - čezneptunsko telo,
TNR - resonančno čezneptunsko telo.
Podatki uporabljeni z dovoljenjem / Data used with permission © IAU: Minor Planet Center. |
Redbreast | Redbreast | Redbreast je irski pure pot still whiskey, ki ga prodajajo staranega 12 let. Izjemoma se na trg izdajajo tudi omejene serije tega viskija staranega 15 let.
Redbreast se prodaja v zelenih steklenicah in ima 40.0% volumenskih delov alkohola. Proizvajajo ga v Old Midleton Distillery, katere lastnik je Irish Distillers, hčerinska firma koncerna Pernod Ricard. Poleg Midletonovega 8 let starega viskija Green Spot, je Redbreast edini irski pure pot still whiskey na trgu danes. |
Skrižven | Skrižven | Skrižven ali horkruc (angleško horcrux) je v knjigah o Harryju Potterju izraz za predmet, v katerega je nekdo skril del svoje duše, tako da človek ne more umreti niti če je njegovo telo uničeno. Del duše namreč ostane vezan na ta predmet in je nepoškodovan, a za skritje dela duše v skrižven je treba plačati z umorom nekoga drugega.
Najbolj znana oseba, ki je to kadarkoli storila je Mark Neelstin. |
Rokometni klub Metlika | Rokometni klub Metlika | Rokometni klub Metlika je slovenski rokometni klub iz Metlike. Članska ekipa trenutno nastopa v tretji slovenski ligi imenovani 2. liga.
|
Odprto prvenstvo ZDA 1970 | Odprto prvenstvo ZDA 1970 | Odprto prvenstvo ZDA 1970 je teniški turnir za Grand Slam, ki je med 2. in 13. septembrom 1970 potekal v New Yorku. |
Odprto prvenstvo ZDA 1970 | Odprto prvenstvo ZDA 1970 Moške dvojice | Pierre Barthes / Nikola Pilić : Roy Emerson / Rod Laver 6-3 7-6 4-6 7-6 |
Odprto prvenstvo ZDA 1970 | Odprto prvenstvo ZDA 1970 Ženske dvojice | Margaret Smith Court / Judy Tegart : Rosemary Casals / Virginia Wade 6-3 6-4 |
Odprto prvenstvo ZDA 1970 | Odprto prvenstvo ZDA 1970 Mešane dvojice | Marty Riessen / Margaret Smith Court : Frew McMillan / Judy Tegart 6-4 6-4 |
Kulturno umetniško društvo Apokalipsa | Kulturno umetniško društvo Apokalipsa | KUD Apokalipsa (ustanovljena 1993) je slovenska založba. Z izhajanjem je pričela leta 1994, njen ustanovitelj in odgovorni urednik je filozof in pesnik Primož Repar. Leta 1994 je začela z izdajanjem revije Apokalipsa (od 2002 mesečnik), leta 1995 pa knjižni program. V ospredju je združenje žive kulture, saj gre za neformalno skupino sodelavcev – pesnikov, filozofov, esejistov, znanstvenikov, pisateljev, umetnikov, slikarjev in drugih. |
Kulturno umetniško društvo Apokalipsa | Kulturno umetniško društvo Apokalipsa Zbirke | Založba ima različne zbirke, Apokalipsa, Aurora, Aut, Fraktal, Haiku, Haiku strip, Strip, Pretoki, Posebne izdaje.
Zbirka Apokalipsa želi bralcu približati literaturo, ki ni del prevladujočih poetik. Tudi druge knjižne zbirke odpirajo prostor razlike, izmenjave, občevanja, mednarodnih izmenjav, in večjezičnih izdaj (npr. antologiji slovenskega haiku poezije Ribnik tišine v 12 jezikih, Breskvini popki v 6 jezikih ali antologija višegrajskega haiku Razsipane jagode v 5 jezikih).
V zbirki AUT so izšla med drugim tudi številna dela Paula Ricoeurja in Soerena Kierkegaarda, pa tudi Jacquesa Derridaja, Hannah Arendt in Béle Hamvasa. Med izdani knjigami so tudi štiri Nobelove nagrajenke, Olga Thokarchuk, Herta Mueller, Wislava Shimborska, Doris Lessing; najboljše pesniške zbirke v Sloveniji (denimo Barbara Korun – Veronikinina nagrada idr.); filozofski avtorji, kot so npr. Tomaš Halik, J.L. Marion, pa Miklavž Ocepek, Dejan Aubreht, Goran Starčević idr.
Zbirka ima od leta 2016 tudi monografsko podzbirko, ki jo založba izdaja skupaj z Univerzo v Torontu (Kierkegaard Circle, Trinity College) in Srednjeevropskim raziskovalnim inštitutom Soeren Kierkegaard v Ljubljani (SRISK).
Člani uredništva so: Primož Repar, Jurij Hudolin, Alenka Koželj, Andrej Božič, Samo Krušič, Stanislava Chrobáková Repar, Katarina Majerhold, Janko Rožič, Bojan Velikonja, Martina Soldo, Zoran Triglav, Matjaž Bertoncelj, Jan Cvitković, Gašper Pirc. |
Kulturno umetniško društvo Apokalipsa | Kulturno umetniško društvo Apokalipsa Sodelovanje pri projektih | Del dejavnosti založbe Apokalipsa je od leta 2002 projekt Revija v reviji (Review within Review), ki sta ga ustanovila Primož Repar in Stanislava Chrobáková Repar. Gre za projekt, ki pomeni mreženje evropskih literarnih in literarno-humanističnih revij, festival Revija v reviji pa predstavlja mednarodno srečanje založnikov, urednikov in avtorjev tega projekta. Leta 2007 se je filozofska dejavnost nadgradila z Mednarodnim filozofskim simpozijem Miklavža Ocepka, ki od takrat poteka bienalno, od 2013 pa tudi vsakoletne mednarodne konference in filozofske delavnice »Kierkegaard« (skupaj s SRISK) v sodelovanju s Cankarjevim domom. |
Kulturno umetniško društvo Apokalipsa | Kulturno umetniško društvo Apokalipsa Organizacija mednarodnih natečajev | Med leti 1998-2019 je revija založbe podeljevala nagrade za najboljši haiku svojega mednarodnega natečaja, ki so se ga udeleževali z vseh celin sveta. Nekaj let je gojila tudi natečaj haiku stripa, ki je izvirna zamisel Apokalipse. |
Zeoke, Lazarevac | Zeoke, Lazarevac | Zeoke (izvirno srbsko Зеоке) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Mestno občino Lazarevac; slednja pa je del Mesta Beograd. |
Zeoke, Lazarevac | Zeoke, Lazarevac Demografija | V naselju živi 619 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 40,0 let (40,0 pri moških in 40,0 pri ženskah). Naselje ima 276 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,88. |
Lauriacum | Lauriacum | Lauriacum je bil oporišče legije in pomembno rimsko mesto ob podonavskem Limesu v Avstriji. Nahaja se na območju današnjega dela vasi Lorch v zvezni deželi Zgornja Avstrija, okrožje Linz-Land.
Leži na 48°13′0″N, 14°28′30″E. Ostanki so na 48°13′0″N, 14°28′30″E blizu Aniže/Enns). |
Lauriacum | Lauriacum Rimsko obdobje | Od cestne postaje na križišču pomembnih trgovskih poti se je Lauriacum razvil v največjo in najpomembnejšo vojaško oporišče v provinci Norik s postajo legije na prehodu iz 2. v 3. stoletje našega štetja. Tam, kjer je bila sprva le ena manjša rimska naselbina ob brodu čez Anižo, je II. legija Italica po opustitvi starejšega objekta v mestu Albing okoli leta 200 našega štetja zgradila legionarski tabor, ki je bil naslednjih 400 let uporabljen kot sedež in ob Virunumu (na območju današnjega Zollfelda blizu Marije Saal) in Ovilava (Wels) služil kot upravni sedež za rimsko provinco Norik. Legionarsko taborišče je bilo pozneje tudi del varnostnega sistema Limes in so ga verjetno neprekinjeno zasedale rimske čete od 3. do 5. stoletja. Obsežno civilno naselje se je izoblikovalo okoli taborišča na severu in jugozahodu, ki je bilo v začetku 3. stoletja verjetno povzdignjeno v municipij, v 5. stoletju pa je postalo škofija severnega Norika - edino zgodovinsko preverljivo do danes. Nagrobna polja so bila odkrita tudi na številnih mestih znotraj in zunaj naselij.
V pozni antiki je postala osnova rimske enote patruljnih čolnov in proizvodna lokacija državne tovarne ščitov. Tudi potem, ko je bila meja v Noriku in Retiji opuščena zaradi razpada Zahodnega rimskega cesarstva, je Lauriacum ponovno odigral zgodovinsko pomembno vlogo pri evakuaciji romanskega prebivalstva s strani Severina Noriškega kot zatočišča in zbirnega mesta. Večina starodavnih zgradb je bila žrtev pridobivanja kamnitega materiala v srednjem veku in v novejšem času, raznih gradbenih dejavnosti, kmetijske rabe in erozije tal. Najbolj ohranjeni antični in zgodnjesrednjeveški dokazi so ostanki njihovih predhodnic v spodnji cerkvi današnje bazilike sv. Lovrenca v Lorchu. Večina najdb izkopavanj je predstavljena v muzeju Lauriacum. |
Lauriacum | Lauriacum Srednji vek | Čeprav je danes okrožje del mesta Enns, je bilo v srednjem veku samostojno naselje. Mesto je nastalo iz rimskega mesta Lauriacum, imenovanega po svetem Lovrencu.
Rimski Lauriacum (Lorch) je bil omenjen v Vita Sancti Severini in Lauriacensis scutaria (fabrica), Notitia Dignitatum, uradnem seznamu antičnih rimskih civilnih in vojaških položajev na začetku 5. stoletja.
Med letoma 1960 in 1966 so z arheološkimi izkopavanji odpirali zidove rimskih predhodnic (iz leta 180 n. št..), izkopali so tudi prvo krščansko cerkev (4. – 5. stoletje) in druge cerkvene zgradbe iz prvega tisočletja. Današnja cerkev v mestu je gotska in je bila zgrajena okoli leta 1300. |
Lauriacum | Lauriacum Arheologija | Po zaključku izkopavanj leta 1966 je sv. Lovrenc hitro dobil novo pozornost:
1968: nova raziskava mestne župnijske cerkve
1968: raziskava prve naslovne nadškofije Srednje Evrope; Prvi naslovni nadškof Lauriacum je bil Girolamo Prigione, nekdanji nuncij v Gvatemali, Salvadorju in Mehiki.
1970: Papež Pavel VI cerkev povzdigne v malo baziliko.
1988: obisk papeža Janeza Pavla II., ki je s tisoči verniki v baziliki daroval mašo. |
Lauriacum | Lauriacum Škofija Lauriacum | Lauriacum je naslovna škofija rimskokatoliške cerkve , katedra pa je bila središče okrožja Lorch v mestu Enns.
Starodavna škofija je bila morda nekoliko strukturirano misijonarsko poslanstvo, ki ga je ustanovil Oglej in se je preselil v Limes s selitvijo glavnega mesta Norik iz Teurnije (na Koroškem, Tiburnska škofija) v Ovilavo (Wels). V nemiru preseljevanja ljudstev je bil po umiku Rimljanov leta 488 opuščen, ni pa ga nadomestil Baier in iroškotski misijon škofije Salzburg in škofije Passau. |
Lauriacum | Lauriacum Znani škofi | Sveti Maksimilijan Celjski (okoli 284), prvi škof po legendi
Constantius Lauriacum (5. stoletje), vodja municipija Enns, omenjen v Vita Severini.
Girolamo Prigione, apostolski nuncij, apostolski pronuncij, apostolski delegat (1968–2016)
Andrzej Józwowicz, apostolski nuncij (2017 – trenutno) |
Lauriacum | Lauriacum Ponaredki iz Lorcha | Tako imenovani Lorchški ponaredki, znani tudi kot Pilgrimovi ponaredki, so bili poskus Pilgrima iz Passaua, da je škofijo Passau zahtevali kot zakonito naslednico škofije Lauracum. To je zbirka ponarejenih papeških bul, dokončana v drugi polovici 10. stoletja. Pripisuje se škofu Pilgrimu iz Passaua iz leta 971 do 991 in vsebuje ponarejene poslanice, ki obravnavajo opredelitev pristojnosti škofije.
V baziliki sv. Lovrenca je zelo velika slika (8 x 5 m) iz leta 1728, ki jo ustrezni škofje pokličejo in prikažejo v skladu z Lorchškim ponarejanjem. |
Velika nagrada Portugalske 1993 | Velika nagrada Portugalske 1993 | Velika nagrada Portugalske 1993 je bila štirinajsta dirka Svetovnega prvenstva Formule 1 v sezoni 1993. Odvijala se je 26. septembra 1993. |
Velika nagrada Portugalske 1993 | Velika nagrada Portugalske 1993 Opombe | Alain Prost si je zagotovil naslov prvaka.
Prva dirka za McLaren: Mika Häkkinen |
Argonov fluorohidrid | Argonov fluorohidrid | Argonov fluorohidrid, katerega kemijska formula je HArF, je edina znana spojina kemijskega elementa argona. Argon je žlahtni plin in kot vsi žlahtni plini tvori ekstremno malo spojin. |
1855 | 1855 | 1855 (MDCCCLV) je bilo navadno leto, ki se je po gregorijanskem koledarju začelo na ponedeljek, po 12 dni počasnejšem julijanskem koledarju pa na soboto. |
1855 | 1855 Dogodki | 1. januar - Ottawa postane mesto
17. november - David Livingstone kot prvi Evropejec ugleda Viktorijine slapove |
1855 | 1855 Rojstva | 21. januar ali 23. januar - John Moses Browning, ameriški inženir in izumitelj († 1926)
13. marec - Percival Lowell, ameriški astronom († 1916)
18. julij - Peter Kolar, madžarski slovenski pisatelj († 1908)
26. julij - Ferdinand Tönnies, nemški sociolog († 1936)
20. november - Josiah Royce, ameriški filozof († 1916)
- Narayana Guru - indijski hinduistični filozof in družbeni reformator († 1928)
13. april - Jurij Šubic, slovenski slikar († 1890) |
1855 | 1855 Smrti | 23. februar - Carl Friedrich Gauss, nemški matematik, astronom, fizik (* 1777)
10. september - Andrej Čehovin, slovenski baron in častnik (* 1810)
11. november - Søren Kierkegaard, danski filozof in teolog (* 1813) |
Red Aleksandra Nevskega (Sovjetska zveza) | Red Aleksandra Nevskega (Sovjetska zveza) | Red Aleksandra Nevskega je bilo visoko vojaško odlikovanje Sovjetske zveze, ki je bilo ustanovljeno 29. julija 1942 in je poimenovano po Aleksandru Jaroslaviču Nevskem. |
Red Aleksandra Nevskega (Sovjetska zveza) | Red Aleksandra Nevskega (Sovjetska zveza) Kriteriji | Red je bil podeljen častnikom kopenske vojske in vojnega letalstva Sovjetske zveze za osebno hrabrost in odlično vodenje lastnih enot v bitkah ter njihov prispevek k zmagam z minimalnimi izgubami. |
Red Aleksandra Nevskega (Sovjetska zveza) | Red Aleksandra Nevskega (Sovjetska zveza) Nadomestne oznake | Nadomestna oznaka je svetlo modri trak z 5 mm rdečim trakom v sredini. |
Bojince | Bojince | Bojince (izvirno srbsko Бојинце) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Kruševac; slednja pa je del Rasinskega upravnega okraja. |
Bojince | Bojince Demografija | V naselju, katerega izvirno (srbsko-cirilično) ime je Бојинце, živi 66 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 43,8 let (44,6 pri moških in 43,2 pri ženskah). Naselje ima 21 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 3,90.
To naselje je popolnoma srbsko (glede na rezultate popisa iz leta 2002). |
Margarita (razločitev) | Margarita (razločitev) | Margarita je lahko:
Margarita, žensko osebno ime
margarita (koktajl)
Margarita, Cuneo (Italija) |
Second Genesis | Second Genesis | Second Genesis je enajsti studijski album ameriškega jazzovskega saksofonista Waynea Shorterja, ki je izšel maja 1974 pri založbi Vee-Jay Records. Album je bil posnet 11. oktobra 1960, v zasedbi pa je sodeloval tudi sočlan skupine Jazz Messengers, bobnar Art Blakey. |
Second Genesis | Second Genesis Seznam skladb | Avtor vseh skladb je Wayne Shorter, razen kjer je posebej označeno. |
Second Genesis | Second Genesis Zasedba | Wayne Shorter – tenorski saksofon
Cedar Walton – klavir
Bob Cranshaw – bas
Art Blakey – bobni |
Herbert Hoover | Herbert Hoover | Herbert Clark Hoover, ameriški inženir in politik, * 10. avgust 1874, West Branch, Iowa, † 20. oktober 1964, New York, New York.
Funkcijo predsednika ZDA je opravljal v letih 1929−1933. |
Herbert Hoover | Herbert Hoover Mladost | Bert, kakor so ga klicali doma, je bil sin kovača Jessija Clark Hooverja in Hulde Minthorn iz Iowe. Oče se je poleg kovaštva ukvarjal še s prekupčevanjem kmetijskega orodja. Starši so se priselili v ZDA iz nemškega dela Švice, bili so Kvekerji. Oče je umrl že leta 1880, njegova mati pa tri leta kasneje. Starejši brat Teodor, mlajša sestra Mary in on so ostali sirote. Nekaj časa so živeli pri sorodnikih. Herberta je vzel v varstvo njegov stric dr. John Minthorn, ki je živel v Oregonu. |
Herbert Hoover | Herbert Hoover Javno delovanje | Zaslovel je kot človekoljub, ker je poskrbel za proizvodnjo in distribucijo hrane v ZDA in Evropi med prvo svetovno vojno in po njej. Kot minister za trgovino (1921-1928) je prepričal velika podjetja, da so standardizirala proizvodnjo blago in uvedla načrtno gospodarjenje. Veljal za zmernega liberalca. Leta 1928 je bil izbran za republikanskega predsedniškega kandidata. Na volitvah je z lahkoto zmagal. V letih 1929-1933 je bil 31. predsednik ZDA. Leta 1929 mu ni uspelo preprečiti borznega zloma in velike depresije, ki me je sledila. Leta 1932 je ponovno kandidiral za predsednika, vendar ga je porazil Franklin D. Roosevelt. Po volitvah je še naprej usklajeval evropski prehrambni program. V letih 1947-1949 in 1953-1955 je bil predsednik v izvršni komisiji za sanacijo povojne Evrope. Ameriška oblast je upoštevala veliko njegovih priporočil, zato so po njegovem nasvetu ustanovili ministrstvo za zdravstvo, šolstvo in socialno skrbstvo. |
Marko Srdić | Marko Srdić Življenjepis | Srdić, po poklicu stolar, se je leta 1941 pridružil NOVJ in KPJ. Med vojno je bil poveljnik več enot.
Po vojni je bil poveljnik obmejne brigade, načelnik štaba in poveljnik divizije,... |
Malovrh | Malovrh | Malovrh je priimek več znanih Slovencev:
• Marko Malovrh (*1948),zdravnik
Boris Malovrh (1929—2003), gospodarstvenik
Boštjan Malovrh (*1973), diplomat, stalni predstavnik Slovenije v ZN
France Malovrh (1912—1943), rimskokatoliški duhovnik, "vaški stražar"
Janez Malovrh, Trboveljski župan
Jurij Malovrh (*1946), prometni inženir in politik
Karlo Malovrh (1903—1973), gledal. igralec, režiser, kulturni delavec v Trbovljah
Katja Malovrh Rebec, gradbenica (ZAG)
Lojze Malovrh (1926—2018), šolnik in naravoslovec, publicist, organizator v Škofji Loki
Miroslav Malovrh (1861—1922), književnik, prevajalec in publicist
Stane Malovrh, metalurg, aktivist
Špela Malovrh (*1968), veterinarka
Tadej Malovrh (*1972), veterinar, mikrobiolog/imunolog, župan Občine Velike Lašče
Viktor Malovrh (? - 1975), kulturni organizator, pevovodja, kapelnik, režiser (Hrastnik)
Vincenc (Cene) Malovrh (1915—2000), gospodarski geograf, prof. Ekonomske fakultete |
Kolektor (podjetje) | Kolektor (podjetje) | Koncern Kolektor je eno največjih slovenskih podjetij v elektropredelovalni dejavnosti in hkrati eden največjih koncernov na Slovenskem.
Je globalna družba s sedežem v Sloveniji ter mrežo podjetij in podružnic v Evropi, Ameriki in Aziji. Programi so razvojno in poslovno vodeni v poslovnih divizijah:
Komponente in sistemi v mobilnosti,
Elektroenergetika ter
Inženiring in tehnološki sistemi. |
Xankəndi | Xankəndi | Xankəndi (azerbajdžansko Xankəndi, armensko Ստեփանակերտ (Stepanakert)) je mesto v Azerbajdžanu. Od leta 1991 do leta 2023 je bilo glavno mesto samooklicane Republike Arcah. Nadzor nad območjem je bil vzrok spora med Azerbajdžanom in Armenijo, vključno z vojno, ki je sledila po razpadu Sovjetske zveze. Stepanakert je bil pod armenskim nadzorom in večina azerbajdžanskega prebivalstva je bila razseljenega vzhodno od njega.
Mesto ima po popisu iz leta 2004 56.600 prebivalcev. |
Xankəndi | Xankəndi Zgodovina | Mesto Xankəndi je bilo ustanovljeno leta 1917 po oktobrski revoluciji. Leta 1923 je bilo preimenovano v Stepanakert, v čast Stepanu Šaumjanu, armenskemu komunističnemu borcu iz Bakuja, ki je umrl leta 1918 v državljanski vojni. Leta 1988 razglasi regionalni parlament pokrajine priključitev Gorskega Karabaha Armeniji. Po razglasitvi neodvisnosti Azerbajdžana od Sovjetske zveze je bilo zopet preimenovano v Xankəndi, v sklopu azerifikacije avtonomne oblasti Gorski Karabah (Nagorno-Karabah) z večinskim armenskim prebivalstvom (ok. 77 %). Izbruhnili so spopadi, ki so vodili v armensko kontrolo nad območjem, ki se je z Armenijo povezalo preko ozkega koridorja na zahodu pokrajine. Neuradno premirje velja od leta 1994. |
Xankəndi | Xankəndi Gospodarstvo | Pred izbruhom vojne je gospodarstvo Xankəndi večinoma temeljilo živilski industriji, predelavi svile in vinarstvu. Gospodarstvo je bilo po vojni močno oslabljeno. |
Javorje, Črna na Koroškem | Javorje, Črna na Koroškem Opis | Razloženo naselje predstavljajo večinoma samotne kmetije na slemenu in prisojni strani gorskega hrbta v Mežiško-Solčavskih karavankah, ki potrka od Črne na Koroškem proti Uršlji gori. Na slemenu (1156 m.n.m.) stoji župnijska cerkev sv. Marije Madgdalene, ki se v pisnih virih prvič omenja v 14. stoletju, sedanji baročni izgled pa je dobila v 18. stoletju, nižje proti zahodu se nahaja podružnična cerkev sv. Jošta. Samostojno naselje je od leta 1959, ko je prišlo do združitve Zgornjega in Spodnjega Javorja.
Lokalna osnovna šola v Javorju (1160 m.n.m.) velja za najviše ležečo osnovno šolo v Sloveniji. |
Javorje, Črna na Koroškem | Javorje, Črna na Koroškem Prometne povezave | Po dolini Javorskega potoka je speljana cesta iz Črne na Koroškem čez preval Spodnje Sleme (1081 m.n.m) v Velenjsko kotlino.
|
Trol | Trol | Trol je bitje v nordijski folklori, vključno z nordijsko mitologijo. V staronordijskih virih bitja, opisana kot troli, prebivajo na izoliranih območjih skal, gora ali jam, živijo skupaj v majhnih družinskih enotah in le redko pomagajo ljudem.
V poznejši skandinavski folklori so troli postali bitja zase, kjer živijo daleč od človeških bivališč, niso pokristjanjeni in veljajo za človeku nevarne. Odvisno od vira se njihov videz zelo razlikuje; troli so lahko grdi in počasni ali pa izgledajo in se obnašajo popolnoma kot ljudje, brez posebno grotesknih lastnosti.
Troli so včasih povezani s posebnimi znamenitostmi v skandinavski folklori, ki jih je včasih mogoče pojasniti, kot da so nastali iz trola, izpostavljenega sončni svetlobi. Troli so v sodobni popularni kulturi prikazani v različnih medijih. |
Trol | Trol Etimologija | Staronordijska samostalnika trol in trǫll (različno pomenita 'hud, demon, volkodlak, jötunn') in srednjevisokonemški trol, trolle "fiend" (po besedah filologa Vladimirja Orela verjetno izposojen iz stare nordijščine) sta se razvila iz protogermanskega samostalnika srednjega rodu *trullan. Izvor protogermanske besede ni znan. Poleg tega sta se staronorveški glagol trylla 'očarati, spremeniti v trola' in srednjevisokonemški glagol trüllen 'plapoti' razvila iz protogermanskega glagola *trulljanan, izpeljanke iz *trullan. |
Trol | Trol Nordijska mitologija | V nordijski mitologiji je trol, tako kot thurs, izraz, ki se uporablja za jötnar in je omenjen v celotnem staronordijskem korpusu. V staronordijskih virih naj bi troli živeli v izoliranih gorah, skalah in jamah, včasih živeli skupaj (običajno kot oče in hči ali mati in sin) in so redko opisani kot koristni ali prijazni. Knjiga Prose Edda Skáldskaparmál opisuje srečanje med neimenovano trolovko in skaldom Bragijem Boddasonom iz 9. stoletja. Glede na razdelek se je Bragi pozno zvečer vozil skozi "določen gozd", ko ga je ženska s trolom agresivno vprašala, kdo je, pri čemer se je opisala:
Bragi se odzove in opiše sebe in svoje sposobnosti kot spreten skald, preden se scenarij konča.
Pri uporabi staronordijskih izrazov jötunn, trol, þurs in risi, ki opisujejo različna bitja, je veliko zmede in prekrivanja. Lotte Motz je teoretizirala, da so bili to prvotno štirje različni razredi bitij: gospodarji narave (jötunn), mitični čarovniki (trol), sovražne pošasti (þurs) ter junaška in dvorna bitja (risi), pri čemer je bil zadnji razred najmlajši dodatek. Po drugi strani pa je Ármann Jakobson kritičen do Motzijine interpretacije in to teorijo imenuje »nepodprto z nobenim prepričljivim dokazom«. Ármann poudarja, da se izraz uporablja za označevanje različnih bitij, kot so jötunn ali gorski prebivalec, čarovnica, neobičajno močna ali velika ali grda oseba, zli duh, duh, blámaðr, čarobni merjasec, poganski demi -bog, demon, brunnmigi ali berserker. |
Trol | Trol Skandinavska folklora | Kasneje so v skandinavski folklori troli opredeljeni kot posebna vrsta bitja. Zabeležene so številne zgodbe o trolih, v katerih so pogosto opisani kot izjemno stari, zelo močni, a počasni in slaboumni, včasih pa so opisani kot ljudožerci in da se ob stiku s sončno svetlobo spremenijo v kamen. Vendar pa naj bi bili tudi troli videti skoraj enako kot ljudje, brez kakršnega koli posebej ostudnega videza, vendar živijo daleč stran od človeških bivališč in imajo na splošno »neko obliko družbene organizacije« - za razliko od rå in näck, ki sta potrjeno kot 'osamljena bitja'. Po besedah Johna Lindowa jih loči to, da niso krščanski in da jih tisti, ki jih srečajo, ne poznajo. Zato so bili troli na koncu nevarni, ne glede na to, kako dobro so se razumeli s krščansko družbo, in troli kažejo navado bergtagninga ('ugrabitve'; dobesedno 'zpenjanja') in preplavljanja kmetije ali posestva.
Lindow navaja, da etimologija besede trol ostaja negotova, čeprav opredeljuje trole v poznejši švedski folklori kot 'naravna bitja' in kot »vsestranska bitja iz drugega sveta, enakovredna na primer vilam v anglo-keltščini tradicije«. »Zato se pojavljajo v različnih selitvenih legendah, kjer so klicana kolektivna naravna bitja«. Lindow ugotavlja, da so troli v folklornih zapisih včasih zamenjani za mačke in 'majhne ljudi'.
Skandinavsko ljudsko prepričanje, da strela prestraši trole in jötnar, se pojavlja v številnih skandinavskih ljudskih pravljicah in je lahko pozen odsev vloge boga Thor v boju s takimi bitji. V zvezi s tem pomanjkanje trolov in jötnarjev v sodobni Skandinaviji včasih pojasnjujejo kot rezultat »natančnosti in učinkovitosti udarcev strele«. Poleg tega odsotnost trolov v regijah Skandinavija je v folklori opisana kot »posledica nenehnega ropota cerkvenih zvonov«. Zaradi tega zvonjenja so troli odšli v druge dežele, čeprav ne brez odpora; številna izročila pripovedujejo, kako so troli uničili cerkev v gradnji ali metali balvane in kamenje v dokončane cerkve. Veliki lokalni kamni so včasih opisani kot produkt trolovega metanja. Poleg tega se v 20. stoletja izvor določenih skandinavskih znamenitosti, kot so določeni kamni, pripisuje trolom, ki so se lahko na primer spremenili v kamen, ko so bili izpostavljeni sončni svetlobi.
Lindow primerja trole iz švedskega ljudskega izročila z Grendlom, nadnaravnim osvajalcem dvorane za medico v staroangleški pesmi Beowulf, in ugotavlja, da »tako kot pesem Beowulf ne poudarja Grendlovega uničenja, ampak čiščenje Beowulfove dvorane, tako tudi sodobne zgodbe poudarjajo trenutek, ko so troli pregnani.«
Manjši troli so v skandinavskem ljudskem izročilu potrjeno živeli v grobiščih in v gorah. Na Danskem so ta bitja zapisana kot troldfolk ("troll-folk"), bjergtrolde (gorski troli) ali bjergfolk (gorski ljudje), na Norveškem pa tudi kot trollfolk ("trol-folk" ) in tusser. Trole lahko opišemo kot majhna, človeku podobna bitja ali visoke kot moški, odvisno od regije izvora zgodbe.
V norveški tradiciji se podobne zgodbe lahko povedo o večjih trolih in Huldrefolku ('skrito ljudstvo'), vendar je med njima narejena razlika. Uporaba besede trow na Orkneyjskih in Shetlandskih otokih, ki pomeni bitja, ki so zelo podobna Huldrefolku na Norveškem, lahko nakazuje skupen izvor izrazov. Besedo trol so poganski nordijski naseljenci na Orkneyju in Shetlandu morda uporabljali kot skupni izraz za nadnaravna bitja, ki bi jih morali spoštovati in se jim izogibati, namesto da bi jih častili. Trol bi se lahko pozneje specializiral kot opis večje, bolj grozeče vrste Jötunn, medtem ko se je Huldrefolk morda razvil kot izraz za manjše trole.
John Arnott MacCulloch je postavil povezavo med staronordijskim vættirjem in troli, kar kaže na to, da bi oba pojma morda izhajala iz duhov mrtvih.
Troll, norveška raziskovalna postaja na Antarktiki, se tako imenuje zaradi razgibanih gora, ki kot troli stojijo okoli tega kraja. Vključuje zemeljsko postajo, ki sledi satelitom v polarni orbiti. |
Trol | Trol V popularni kulturi | Skandinavsko ljudsko prepričanje, da strela prestraši trole in jötnarja, se pojavlja v številnih skandinavskih ljudskih pravljicah in je morda pozen odraz vloge boga Thorja v boju s takimi bitji. V zvezi s tem se pomanjkanje trolov in jötnarjev v sodobni Skandinaviji včasih razlaga kot posledica »natančnosti in učinkovitosti strele«. Poleg tega je odsotnost trolov v regijah Skandinavije v folklori opisana kot »posledica nenehnega ropota cerkvenih zvonov«. Zaradi tega zvonjenja so troli odšli v druge dežele, čeprav ne brez odpora; številna izročila pripovedujejo, kako so troli uničili cerkev v gradnji ali metali balvane in kamenje v dokončane cerkve. Veliki lokalni kamni so včasih opisani kot produkt trolovega meta. Poleg tega se v 20. stoletju izvor določenih skandinavskih znamenitosti, kot so določeni kamni, pripisuje trolom, ki so se lahko na primer spremenili v kamen, ko so bili izpostavljeni sončni svetlobi. |
Asteroid tipa Q | Asteroid tipa Q | Asteroid tipa Q je precej redka vrsta asteroidov iz notranjega dela asteroidnega pasu. Imajo močno in široko črto, ki pripada olivinu in piroksenu pri 1 μm. Prav tako kažejo obliko spektra, ki je značilen za prisotnost kovine. Najdemo tudi absorbcijo pod in nad valovno dolžino 0,7 μ. Na splošno so spektri teh asteroidov nekje med tipom V in S.
Spekter je podoben spektru hondritnih meteoritov tipov H, L in LL. To je kazalo na to, da mora biti teh asteroidov veliko. Našli pa so jih zelo malo.
Primeri asteroidov tipa Q :
2063 Bakhus
1862 Apolon |
Seznam rektorjev Jezuitskega kolegija v Ljubljani | Seznam rektorjev Jezuitskega kolegija v Ljubljani Seznam | Mihael Poldt (21. januar 1597 - 9. avgust 1597)
Henrik Vivarius (9. avgust 1597 - maj 1602)
Krištof Ziegelfest (maj 1602 - 1. januar 1603)
Janez Rotarius (1. januar 1603 - 1. maj 1605)
Florijan Avancinus (1. maj 1605 - oktober 1606)
Janez Rafael Kobenzl (oktober 1606 - 10. maj 1607)
Nikolaj Coronius (10. maj 1607 - december 1609)
Krištof Ziegelfest (december 1609 - 6. maj 1610)
Nikolaj Jagniatovič (6. maj 1610 - 1619)
Krištof Dombrin (1619 - 1622)
Albert Ocicky (1622 - 1630)
Andrej Kolperger (1630 - 1633)
Matija Klimka (1633 - 1638)
Janez Gerb (1638 - 15. avgust 1640)
Andrej Mikec (15. avgust 1640 - 1645)
Janez Schattner (1645 - 1. januar 1648)
Mihael Herman (1. januar 1648 - 1652)
Mihael Estmor (1652 - 18. januar 1654)
Jurij Schimonsky (18. januar 1654 - 12. julij 1657)
Franc Jörgerer (12. julij 1657 - 28. avgust 1660)
Mihael Sautter (28. avgust 1660 - 24. september 1663)
Karel Kuglman (24. september 1663 - 11. september 1666)
Janez Frey (11. september 1666 - 22. september 1669)
Ferdinand Acatius (22. september 1669 - 2. julij 1672)
Sigismund Gleispach (2. julij 1672 - 22. oktober 1675)
Just Locatelli (22. oktober 1675 - 17. januar 1679)
Jurij Posch (17. januar 1679 - 17. januar 1682)
Janez Lindelauf (17. januar 1682 - 24. januar 1685)
Rok Ampach (24. januar 1685 - 30. april 1688)
Ferdinand Elwanger (30. april 1688 - 13. junij 1691)
Konrad Miller (13. junij 1691 - 8. avgust 1694)
Anton Gregorin (8. avgust 1694 - 6. oktober 1697)
Jakob Roman (6. oktober 1697 - 1. januar 1701)
Rudolf Lewenberg (1. januar 1701 - 1. januar 1704)
Simon Karchne (1. januar 1704 - 27. januar 1707)
Karel Enders (27. januar 1707 - 29. april 1710)
Andrej Mägerl (29. april 1710 - 22. julij 1713)
Jožef Spindler (22. julij 1713 - 15. november 1716)
Maksimiljan Galler (15. november 1716 - 24. september 1719)
Zaharija Gladič (24. september 1719 - 29. oktober 1722)
Benedikt Quadri (29. oktober 1722 - 14. november 1725)
Peter Buzzi (14. november 1725 - 21. november 1728)
Ignacij Dinzl (21. november 1728 - 25. november 1731)
Sigismund Liechtenberg (25. november 1731 - 30. maj 1735)
Franc Staindl (30. maj 1735 - 27. julij 1738)
Sigismund Liechtenberg (27. julij 1738 - 27. september 1741)
Wolfgang Valvasor (27. september 1741 - 8. december 1744)
Anton Erberg (8. december 1744 - 3. oktober 1746)
Jožef de Giorgio (27. november 1746 - 7. december 1749)
Sigismund Liechtenberg (7. december 1749 - 11. januar 1753)
Jožef Nitsch (11. januar 1753 - 26. april 1756)
Jožef Carl (26. april 1756 - 28. maj 1759)
Ernest Apfaltrer (28. maj 1759 - 2. januar 1763)
Karel Dillher (2. januar 1763 - 30. marec 1766)
Anton Focky (20. marec 1766 - 26. april 1769)
Karel Dillher (26. april 1769 - 11. junij 1772)
Kristijan Rieger (11. junij 1772 - 29. september 1773) |
Nazarenko | Nazarenko | Nazarenko je priimek več oseb:
Sergej Jurijovič Nazarenko, ukrajinski nogometaš
Tihon Nikolajevič Nazarenko, sovjetski general |
Bertram Meryl Hoffmeister | Bertram Meryl Hoffmeister | Bertram Meryl Hoffmeister OC, CB, CBE, DSO, ED; kanadski general in poslovnež, * 15. maj 1907, † 4. december 1999.
Med drugo svetovno vojno je bil poveljnik 2. (kanadske) pehotne brigade (1943-44), 5. (kanadske) oklepne divizije (1944-45) in 6. (kanadske) pehotne divizije (1945). Po vojni je postal poslovnež. |
Ludvik Toplak | Ludvik Toplak | Ludvik Toplak, slovenski profesor prava, politik, poslanec, doktor pravnih znanosti in diplomat, * 13. julij 1942, Mostje. |
Ludvik Toplak | Ludvik Toplak Življenjepis | Od leta 1973 je predaval na Višji pravni šoli v Mariboru (danes Pravni fakulteti Univerze v Mariboru). Leta 1974 je magistriral in mednarodnega trgovinskega prava na New York University. Leta 1980 je doktoriral iz primerjalnega gospodarskega prava. Leta 1990 je bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen v Skupščino Republike Slovenije in postal predsednik Družbenopolitičnega zbora Skupščine. Kot eden vidnejših članov Slovenske kmečke zveze in Demosa je bil aktiven v obdobju osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. Na volitvah v družbenopolitični zbor 8. aprila 1990 je kandidiral na listi Slovenske kmečke zveze ter bil tudi izvoljen v Skupščino Republike Slovenije.
Leta 1992 je bil izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije kot kandidat Slovenske ljudske stranke; v tem mandatu je bil član naslednjih delovnih teles:
Komisija za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine (podpredsednik; do 9. novembra 1993),
Odbor za finance in kreditno-monetarno politiko (podpredsednik; do 9. novembra 1993) in
Odbor za mednarodne odnose (do 9. novembra 1993).
9. novembra 1993 je odstopil kot poslanec, saj je bil imenovan za rektorja Univerze v Mariboru. Funkcijo rektorja je opravljal tri mandate do leta 2002. Leta 2001 je prejel priznanje Ambasador znanosti. Leta 2002 je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetemu sedežu. Po vrnitvi v Slovenijo je dve leti predaval civilno in stvarno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, občasno pa je predaval tudi na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Od leta 2007 je predsednik zasebnega visokošolskega zavoda Alma Mater Europaea - Evropski center Maribor, od leta 2013 pa tudi prorektor mednarodne univerze Alma Mater Europaea s sedežem v Salzburgu.
Bil je član predsedstva Evropske rektorske konference in predsednik Podonavske rektorske konference. Predsedoval je raziskovalno-razvojni komisiji pri slovenskem gospodarskem in raziskovalnem predstavništvu v Bruslju in upravnemu odboru Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, bil je guverner Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji. Je redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu. Dr. Ludvik Toplak je od leta 2012 častni občan Mestne občine Maribor. Leta 2022 je za izjemen prispevek k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije ter njeni mednarodni in akademski uveljavitvi prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije. |
Geoff Lees | Geoff Lees | Geoffrey Lees, britanski dirkač Formule 1, * 1. maj 1951, Kingsbury, Warwickshire, Anglija, Združeno kraljestvo.
V sezoni 1981 je osvojil prvenstvo Evropske Formule 2, v sezoni 1983 pa še Japonske Formule 2. V Formuli 1 je debitiral na domači dirki za Veliko nagrado Velike Britanije v sezoni 1978, kjer se mu ni uspelo kvalificirati na dirko. V naslednji sezoni 1979 je nastopil le na dirki za Veliko nagrado Nemčije, kjer je s sedmim mestom dosegel svoj najboljši rezultat v karieri. V sezoni 1980 je na osmih dirkah dosegel le eno uvrstitev na trinajsto mesto, v sezoni 1981 pa na dveh dirkah eno dvanajsto mesto, kasneje pa ni več dirkal v Formuli 1.
|
Geoff Lees | Geoff Lees Popolni rezultati Formule 1 | (legenda) (odebeljene dirke pomenijo najboljši štartni položaj, poševne pa najhitrejši krog, †-uvrščen kljub odstopu) |
Sanna Nielsen | Sanna Nielsen | Sanna Nielsen (rojena kot Sanna Viktoria Nielsen), švedska pevka, * 27. november 1984, Skåne, Švedska.
Sanna je leta 2014 na Pesmi Evrovizije prestavljala Švedsko in s skladbo Undo zasedla končno tretje mesto.
Večkrat je sodelovala na domačih švedskih festivalih in osvojila več nagrad. Trenutno je ena izmed bolj popularnih pevk v Skandinaviji. |
Sanna Nielsen | Sanna Nielsen Albumi | 1996: Silvertoner
1997: Min önskejul
1999: Människan och skapelsen
2006: Nära mig, Nära dig
2007: Sanna 11-22
2008: Stronger
2011: I’m in Love
2012: Vinternatten
2013: Min jul
2014: 16 bästa
2014: 7 |
Zajanidi | Zajanidi | Zajanidi (arabsko زيانيون [Ziyānyūn]) ali Abd al-Wadids (arabsko بنو عبد الواد [Bānu ʿabd āl-Wād]) so bili berberska zenatska dinastija, ki je vladala v Tlemcenskem emiratu v sedanji severozahodni Alžiriji s središčem v Tlemcenu. Kraljestvo se je raztezalo od Tlemcena do reke Šelif in Alžira. Na svojem višku je segalo do reke Muluja na zahodu, Sidžilmase na jugu in reke Sumam na vzhodu. Njihova vladavina je trajala od leta 1235 do 1556. |
Zajanidi | Zajanidi Zgodovina | Po propadu Almohadske dinastije okoli leta 1236 se je Tlemcenski emirat osamosvojil pod vladavino Jagmurasana Ibn Zajana, ustanovitelja Zajanidske dinastije. Ibn Zajanu je uspelo ohraniti nadzor nad rivalskimi berberskimi skupinami. Ko so ga začeli ogrožati Marinidi iz sosednjega Maroka, je sklenil zavezništvo z granadskim sultanom in kastiljskim kraljem Alfonzom X..
Po Ibn Zajanovi smrti je marinidski sultan Abu Jakub Jusuf osem let oblegal Tlemcen, dokler ga ni leta 1348 osvojil Abu Al Hasan Ali. Po kratkem obdobju samostojnosti ga je leta 1352 ponovno osvojil Marinid Abu Inan Faris. Marinidi so ga kasneje še večkrat okupirali, zlasti leta 1360 in 1370. Obakrat so spoznali, da se zaradi lokalnih uporov ne morejo obdržati na oblasti. Dogodki so kljub temu označili začetek konca Zajanidske dinastije.
V 15. stoletju se je emirat poskušal razširiti proti vzhodu. Poskusi so se izkazali za katastrofalne in tako oslabili državo, da je bila v naslednjih dveh stoletjih občasno vazal hafsidske Ifrikije, marinidskega Maroka ali Aragonske krone. Ko so Španci leta 1509 zasedli zajnidsko mesto Oran, jih je stalni pritisk Berberov prisilil, da so leta 1543 napadli Tlemcen. Napad so papeži razglasili za križarsko vojno. Španski poskus, da bi mesto osvojili že v prvem napadu, je spodletel. Zajanidi so se zaradi strateške ranljivosti Tlemcena kljub temu umaknili v varnejši in močno utrjeni Alžir. Leta 1554 je Tlemcenski emirat postal protektorat Osmanskega cesarstva, ki je kasneje odstavilo Zajanide in emirat priključilo k Alžirskemu regentstvu.
Propad nekoč močnega kraljestva je imel več vzrokov: geografsko in kulturno neenotnost, stalna notranje spopade in nestalne meje. Najpomembnejši vzrok je bila odvisnost njegove vojske od arabskih nomadov. |
Zajanidi | Zajanidi Seznam vladarjev | Jagmurasan Ibn Zajan (1236–1283) ali Abu Jahja I. Bin Zajan (1236–1283)
Abu Said Utman I. (1283–1303), predhodnikov sin, ali Otman Ibn Jagmurasan (1283–1304)
Abu Zajan I. (1303–1308), predhodnikov sin
Abu Hamu I. (1308–1318), predhodnikov brat
Abu Tashufin I. (1318–1337), predhodnikov sin
Prva marinidska okupacija (1337–1348): marinidski vladar Abu Al Hasan Ali
Abu Said Utman II. (1348–1352), sin Abu Tashufina I.
Abu Tabid I., sovladar (1348–1352), brat Abu Saida Utmana II.
Druga marinidska okupacija (1352–1359): marinidski vlada Abu Inan
Abu Hamu II. Musa (1359–1360, 1360–1370, 1372–1383, 1384–1387, 1387–1389), brat Abu Saida Utmana II.
Abu Zajan Mohamed II. Ibn Utman (1360, 1370–1372, 1383–1384 in 1387)
Abu Tashufin II. (1389–1393), sin Abu Hamuja I.
Abu Tabid II. (1393), sin Abu Tashufina I.
Abul Hadždžadž I. (1393–1394), predhodnikov brat
Abu Zajan II. (1394–1399), predhodnikov brat
Abu Muh I. (1399–1401), predhodnikov brat
Abu Abdalah I. (1401–1411), predhodnikov brat
Abd Er Rahman I. Bin Abu Muh (1411), sin Abu Muha I.
Said I. bin Abu Tashufin (1411), brat Abu Muha I.
Abu Malek I. (1411–1423), brat Saida I.
Abu Abdalah II. (1423–1427), sin Abd Er Rahmana I.
Državljanska vojna 1427–1429
Abu Abdalah II. (drugič, 1429–1430)
Abu Abas Ahmad I. (1430–1461), sin Abu Thabita II.
Abu Abdalah III. (1461–1468), predhodnikov sin
Abu Tashufin III. (1468), predhodnikov sin
Abu Abdalah IV. (1468–1504), predhodnikov brat
Abu Abdalah V. (1504–1517), predhodnikov sin
Abu Hamu III. (1517–1527), sin Abu Abasa Ahmada
Abu Muh II. (1527–1540), predhodnikov brat
Abu Abdalah VI. (1540), predhodnikov sin
Abu Zajan III. (1540–1543), predhodnikov brat
Sadijska okupacija (1543–1544)
Abu Zajan III. (drugič, 1544–1550)
Al Hasan Ben Abu Muh (1550–1556), predhodnikov brat |
Suha (Bohinj) | Suha (Bohinj) | Suha je gorski potok, ki izvira v bližini vasi Podjelje na obronku planote Pokljuka v Julijskih Alpah. Teče skozi vas Bohinjska Češnjica in se pri Srednji vasi v Bohinju izliva v potok Ribnica. Ta se nato izliva v Mostnico, ki se pri Bohinjskem jezeru izliva v Savo Bohinjko. |
Sinagoga Lendava | Sinagoga Lendava | Sinagoga Lendava je zgradba na Spodnji ulici 5 v Lendavi. Poleg sinagoge v Mariboru je ena izmed dveh še ohranjenih judovskih sinagog v Sloveniji. |
Sinagoga Lendava | Sinagoga Lendava Judje v Lendavi | Na slovenskem narodnostnem ozemlju srečujemo Jude od 12. stoletja naprej. V preteklosti srednjeveške Evrope so Judje odigrali izjemno pomembno gospodarsko in kulturno vlogo, pripomogli so k njenemu napredku in sooblikovali njeno podobo. Sinagoga je (bila) versko, duhovno in kulturno središče judovske skupnosti.
Prvi Judje so se na širšem območju Lendave začeli naseljevati v začetku 18. stoletja, njihovo število pa je proti koncu stoletja začelo postopoma naraščati. V cenzusu iz leta 1773 je bila v naselju ena judovska družina s šestimi člani. Leta 1831 je bilo judovskih prebivalcev 62. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bila judovska skupnost v Lendavi na vrhuncu s 200 do 400 prebivalci, kar je predstavljalo 9% celotnega prebivalstva v mestu.
Prva judovska verska skupnost se je v Lendavi formirala v drugi polovici 18. stoletja, ko je bilo v mestu večje število judovskih prebivalcev. K tej skupnosti so sodila tudi okoliška naselja Trimlini, Petišovci, Dolina pri Lendavi, Banuta, Mostje in Dolga vas ter Nova in Letina, ki sta danes na Madžarskem.
Cesar Franc Jožef I. je leta 1850 odobril gradnjo judovske šole v Lendavi. Prvi učitelj je bil Emmanuel Lustig iz Velike Kaniže. Šola je delovala do leta 1921, zatem tem so judovski otroci obiskovali lokalno osnovno šolo, hebrejščine pa jih je učil rabin.
Lendavski Judje so aktivno sodelovali v industrijskem in kulturnem razvoju mesta. Sprva so bili trgovci, preprodajalci in izdelovalci alkoholnih pijač, zaradi rasti populacije pa so se podali tudi v druge poklice, na primer med obrtnike, zdravnike, veterinarje, učitelje, odvetnike in uradnike. Ustanovili so tudi prvo hranilnico v mestu, bralni krožek, Društvo judovskih žena, ansambel in pevski zbor. V Lendavi se je leta 1858 rodil tudi znani judovski kipar György Zala, ki je najbolj znan po izdelavi osrednjega spomenika na Trgu herojev v Budimpešti, imenovanega Tisočletni spomenik.
Med drugo svetovno vojno so vse Jude iz Lendave 26. aprila 1944 zbrali v tamkajšnji sinagogi. 57 judovskih družin so s tovornjakom odpeljali v Čakovec, nato pa jih je gestapo poslal v Veliko Kanižo, od koder so bili poslani v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Vojno je preživelo 23 lendavskih Judov, ki so zaradi nacionalizacije ostali brez premoženja in večina se jih je nato preselila v tujino, predvsem na Madžarsko, v Izrael in Veliko Britanijo. |
Sinagoga Lendava | Sinagoga Lendava Sinagoga | Prvo judovsko molilnico v Lendavi so v drugi polovici 18. stoletja uredili v zadnji sobi gostišča Bódog Weisz, danes na Glavni ulici 32. Imeli so dva aktivna rabina po imenih Jicak in Juda. Leta 1837 je bila uradno ustanovljena judovska skupnost v Lendavi in takrat so molilnico preselili v zadnjo sobo gostišča na Spodnji ulici. Prostora je bilo za 30 moških in 20 žensk. Leta 1943 so se preselili v zidano stavbo na Spodnji ulici 5.
Leta 1866, v času rabina Mojzesa Schacherlesza, so začeli v Lendavi graditi novo sinagogo. V novo zgradbo so deloma vključili tudi staro zidano stavbo, v kateri so opravljali obrede. Nova sinagoga naj bi imela prostora za 80 moških in 60 žensk, ker bi pomenilo, da bi bila ena manjših sinagog na Ogrskem, oziroma od 1867 ogrskem delu Avstro-Ogrske monarhije.
Lendavska sinagoga je preprosta stavba, velika 9 x 17 metrov. Na tako velikost so stavbo razširili med obnovo leta 1907, ko so ji dodali predsobo s stopniščem. Sinagoga ima štirikapno streho. Ob izgradnji je izstopala med okoliškimi enonadstropnimi hišami zaradi svoje višine in volumna. Na južni in zahodni strani so zgradili obokana, na vzhodni pa polkrožna okna. Galerijo za ženske na zahodni in ob obeh daljših stranicah podpira šest stebrov.
Leta 1944 je bila sinagoga skoraj povsem uničena. Ostalo je samo šest železnih korintskih stebrov. Miza za branje Tore bima in sveta skrinja za shranjevanje Tore aron ha-kodeš se nista ohranila, saj je bila stavba po vojni zanemarjena in uporabljena kot skladišče. V zahodni steni so za lažji dostop v skladišče zgradili dodaten vhod. Ustna pričevanja pravijo, da je na mestu novega vhoda stal aron ha-kodeš, nad njim pa je bilo barvito polkrožno okno. Pod oknom sta bili na steni tudi dve plošči z desetimi zapovedmi, pred katerimi je gorela večna luč ner tamid. Bima je stala za temno rdečo žametno zaveso. Na vsaki strani bime sta bila vzidana stola, eden za rabina in eden za asistenta.
Sinagogo so začeli prenavljati leta 1992, dela pa so trajala do leta 2002, podobno kot pri prenovi Sinagoge Maribor, edine druge ohranjene sinagoge v Sloveniji. Okenske odprtine so spremenili in rekonstruirali notranjost. Danes ima sinagoga, ki je pomemben kulturno-zgodovinski objekt, funkcijo kulturnega centra, kjer se organizirajo razstave in prireditve na temo judovske kulture. V stavbi je v sklopu galerije urejena stalna razstava z naslovom »Zgodovina dolnjelendavskih Židov«. Leta 2014, ob 70. obletnici deportacije Judov iz Lendave, je sinagoga prejela ploščo z napisom Slovenski muzej holokavsta. |
Ante Sardelić | Ante Sardelić | Ante Sardelić, hrvaški general, * 9. oktober 1921, † 19. avgust 1969. |
Ante Sardelić | Ante Sardelić Življenjepis | Leta 1941 je postal član KPJ in pridružil se je NOVJ. Med vojno je bil med drugim poveljnik bataljona 2. vojvodinjske brigade.
Po vojni je bil poveljnik letalskega polka, načelnik štaba letalske divizije, pomočnik poveljnika in načelnik štaba letalske divizije, pomočnik poveljnika in načelnik štaba letalskega korpusa,... |
Ansambel Unikat | Ansambel Unikat | Ansambel Unikat je slovenska narodnozabavna zasedba iz Gorice pri Slivnici.
Ansambel deluje od leta 2000. |
Ansambel Unikat | Ansambel Unikat Sedanji | Davor Pušnik (harmonika, vokal)
Andreja Črešnar (vokal)
Matic Supovec (kitara, vokal)
Andrej Sluga (kitara)
Bojan Kene (bas, bariton) |
Ansambel Unikat | Ansambel Unikat Nekdanji | Luka Polenšek (kitara)
Špela Žafran (vokal)
Uroš Tašner (bas, bariton) |
Ansambel Unikat | Ansambel Unikat Diskografija | Prešmentana ljubezen (2001)
Ne cukaj me za kitki (2004)
Glej, tu si doma (2006)
Dolgo pričakovani (2013) |
Brvi | Brvi Prebivalstvo | Etnična sestava 1991:
Slovenci: 30 (88,2 %)
Neznano: 4 (11,8 %) |
797 | 797 | 797 (DCCXCVII) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na nedeljo. |
797 | 797 Rojstva | Bernard Langobardski, kralj Italije († 818)
Pipin I. Akvitanski, kralj Akvitanije († 838) |
Celjsko-ogrska vojna | Celjsko-ogrska vojna | Leta 1440 je, medtem ko so bili Celjani v vojni s Habsburžani, izbruhnila tudi vojna med Celjani in Ogri. Vzrok vojne je bil v tem, da so Celjani na glasovanju za novega kralja Ogrske glasovali za Habsburžana Ladislava Postuma (nečaka Ulrika II.), medtem ko je večina plemičev glasovala za Vladislava III. Potem ko je bil Vladislav izvoljen in okronan, je dal Ulrika II. v ujetništvo za nekaj mesecev.
Leta 1441 je sredi vojne Ulriku II. in Frideriku II. Celjskemu uspelo dobiti prevlado in oblast v Slavoniji, 1. marca istega leta sta s celjsko vojsko porazila ogrsko vojsko pri Samoboru pod Gorjanci. 19. aprila so Celjani in Ogri sklenili mir in s tem so Celjani priznali oblast kralja Vladislava III. na Ogrskem. |
Svetovno prvenstvo v motociklizmu sezona 2005 | Svetovno prvenstvo v motociklizmu sezona 2005 | Svetovno prvenstvo v motociklizmu sezona 2005 je sedeminpetdeseta sezona Svetovnega prvenstva v motociklizmu. Potekala je od 10. aprila do 6. novembra 2005. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII., grof Luksemburga, rimsko-nemški kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 1275, Valenciennes, † 24. avgust 1313, Buonconvento pri Sieni.
Henrik VII. je prišel na prestol rimsko-nemškega kralja kot luksemburški grof, ki je vzorno upravljal svojo grofijo. Na položaju kralja se je najprej lotil urejanja odnosov znotraj Nemčije, takoj pa je tudi začel pripravljati svojo pot na kronanje v Rim. Odpravil je zamere Habsburžanov in se spravil z Wettinci. Čehi, ki se niso mogli zediniti o svojem novem kralju, so rodbini zglednega Luksemburžana ponudili češki prestol in nato za novega češkega kralja izvolili Henrikovega sina Ivana. Henrik se je s papežem Klemenom V., ki je bil v Avignonu pod močnim francoskim vplivom, dogovoril o podrobnostih kronanja v Rimu in skušal pred odhodom v Italijo vzpostaviti prijateljske odnose tudi s francoskim kraljem Filipom IV. Lepim, a se je že tedaj pokazalo, kar je bilo potem v Italiji odločilno, da si francoski in Henrikovi interesi v Italiji nasprotujejo.
Prebivalstvo Italije je Henrika navdušeno pričakalo. Dante mu je kot rešitelju razdrobljene in notranje sprte Italije javno izrekel dobrodošlico. Henrikovi poskusi urejanja razmer pa so hitro pripeljali do novih konfliktov, vojaških spopadov in uporov, ki jih je podpiral neapeljski kralj iz francoske rodbine Anžu, Robert I. Henriku je sicer uspelo prodreti do Rima (ne pa do cerkve sv. Petra) in izpeljati kronanje v cerkvi sv. Janeza v Lateranu. Po kronanju ni takoj zapustil Italije (tako kot njegovi cesarski nasledniki), ampak se je boril naprej, da bi dokončal, kar je menil, da cesar mora, t. j. ponovno vzpostaviti cesarsko oblast v severni Italiji in pokoriti neposlušnega neapeljskega kralja. Pri tem je v obupnih razmerah umrl, potem ko je drugič zbolel za malarijo. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški Mladost in prevzem grofije | Henrik VII. je bil najstarejši sin luksemburškega grofa Henrika VI. in Beatrice iz rodbine Avesnes. Imel je dva mlajša brata, Balduina in Walrama. Vzgajali so ga na dvoru francoskega kralja Filipa IV. Lepega, kjer je poleg francoske kulture kmalu spoznal tudi značilnosti francoske zunanje politike, ki je širila svoj vpliv na mejne pokrajine Svetega rimskega cesarstva.
Henrikov oče je bil s sosednjim grofom Ivanom I. Brabantskim v sporu glede posesti grofije Limburg. Leta 1288 je prišlo pri Worringenu med njima do odločilnega spopada, v katerem je bila luksemburška vojska popolnoma uničena. V bitki so padli Henrikov oče in trije strici. Njihov viteški boj proti premočnemu sovražniku je sicer rodbino proslavil, toda poraz ni pomenil le dokončne izgube grofije Limburg, ampak je tudi resno ogrozil integriteto luksemburške vladavine. Ta bi morda razpadla, če se ne bi francoska kraljica mati Marija Brabantska zavzela za devetletnega grofa Henrika VII., v imenu katerega je prevzela vladanje mati Beatrice v soglasju z nekaterimi luksemburškimi plemiči. S posredovanjem francoskega kralja Filipa IV. je Ivan I. Brabantski pristal na pobotanje. Med pogoji sprave je bila tudi poroka med Henrikom VII. in nekoliko starejšo brabantsko princeso Margareto. Zakon, sklenjen leta 1292 iz političnih razlogov, pa se je izkazal kot izredno srečen in harmoničen; pobožna in k asketstvu nagnjena Margareta je blagodejno vplivala na Henrikovo vladanje.
Čeprav je bila grofija Luksemburg del Svetega rimskega cesarstva, je Henrik VII. (ob polnoletnosti) novembra 1294 prisegel vazalstvo francoskemu kralju, ki ga je verjetno tedaj povzdignil v viteza. V angleško francoski vojni (1294-97) je Henrik na francoski strani sodeloval v nepomembni toda tvegani vojaški akciji v grofiji Bar. Tedaj se je pogosto zadrževal na francoskem dvoru in novembra 1305 je spremljal Filipa IV. v Lyon na slovesnosti ob kronanju papeža Klemena V., kjer je kralju ponovno prisegel zvestobo. Tam je bil prisoten tudi njegov mlajši brat Balduin, določen za duhovniški stan, ki ga je Klemen V. leta 1308 osebno posvetil za nadškofa v Trierju.
Na začetku vladanja je imel Henrik nekaj sporov s sosedi (z grofi Bar, s trierskim nadškofom, hinaultskim grofom) vendar jih je uspel razrešiti s pravnimi sredstvi. Z vzornim vodenjem grofije in spretnim uveljavljanjem svojih interesov si je Henrik pridobil ugled in vpliv na širšem območju zahodno od Rena.
Henrik rimsko-nemškemu kralju Albertu I. (vladal 1298-1308) ni bil tako blizu, da bi se udeležil njegovega kronanja v Aachnu, se pa mu je kmalu na to poklonil na dvornem zboru v Nürnbergu in mu dal vazalsko prisego; tedaj je dobil pravico do sejma v Luksemburgu, ki je s tem postal trgovsko središče za območje ob reki Mozeli. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški Izvolitev za rimsko-nemškega kralja | 1. maja 1308 je Ivan Švabski ubil svojega strica rimsko-nemškega kralja Alberta I. Štirje renski volilni knezi niso nikdar odpustili umorjenemu kralju, da je z ukinitvijo carin na Renu močno znižal njihove dohodke in se zato niso strinjali s kandidaturo Albertovega sina Friderika Lepega za novega kralja. Tudi vojvoda Henrik Koroški, ki so ga Habsburžani spodnesli pri kandidaturi za češki prestol, in Wettinci, ki so oboji imeli volilni glas, so bili podobnega mnenja. Volilni knezi tudi niso bili navdušeni nad predlogom francoskega kralja, ki je za cesarja predlagal svojega brata Karla, grofa Valois in Anžu. Tako je na pobudo pravkar imenovanega trierskega nadškofa Balduina prodrlo prepričanje, da bi bil ugoden kandidat za kralja njegov starejši brat Henrik VII., ki je veljal za "majhnega grofa" s skromnim ozemljem na robu cesarstva. Henrik je na predvolilnih pogajanjih 22.-24. novembra 1308 v Rhensu obljubil volilnim knezom, da bo odpravil Albertove ukrepe, jim priznal odškodnino za izgubljene dohodke in jim zagotovil še dodatne koncesije; 27. novembra 1308 je bil v frankfurtskem dominikanskem samostanu soglasno izvoljen za rimsko-nemškega kralja (Henrik Koroški na volitve ni poslal svojega predstavnika). 6. januarja 1309 sta bila Henrik VII. in Margareta kronana v Aachnu. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški Urejanje medsebojnih odnosov v Nemčiji | Kot je bilo v navadi, se je novi kralj odpravil na pot po cesarstvu. Spomladi 1309 je odjahal ob Renu navzgor do Berna, Züricha in mimo Bodenskega jezera do Nürnberga. V srednjem iz zgornjem Porenju, na Švabskem in Frankovskem so mu grofje, vitezi in predstavniki mest izrekali pokorščino, on pa je potrjeval in delil imenovanja in privilegije. Čeprav je spor z Eberhardom I. von Württemberg iz časa Alberta I. še kar trajal, so se mu poklonili tudi imetniki fevdov v južni Nemčiji. Knezi iz srednjega in severnega dela cesarstva pa so se sprva vedli odklonilno.
Henrik se je septembra 1309 na državnem zboru v Speyerju skušal sporazumeti s sinovi ubitega Alberta I., ki niso bili zadovoljni s tem, da je novi kralj mesta Uri, Schwyz in Unterwalden, ki so bila prej pod habsburško oblastjo, proglasil za cesarska mesta. Po težkih pogajanjih je Henrik Habsburžanom potrdil vse njihove cesarske fevde in jim dal za 50.000 mark srebra v fevd še Moravsko; v zameno je dobil njihov pristanek, da ne bodo podprli Henrika VI. Koroškega v njegovem prizadevanju za češko krono. Henrik VII. je v Speyerju objavil, da bo začetkom jeseni 1310 odpotoval na kronanje v Italijo. Habsburžani so mu obljubili spremstvo 200 mož pod vodstvom vojvode Leopolda I. Tudi Henrikovo sodelovanje na ceremonialnem pokopu njegovih dveh predhodnikov, Alberta I. in Adolfa Nassavskega, v kraljevi grob v speyerski stolnici je bilo namenjeno ustvarjanju dobrih odnosov v cesarstvu.
Ker se grof Eberhard I. von Württemberg ni odzval vabilu na zbor in je še naprej napadal cesarsko imetje, je kralj soglašal z ustanovitvijo zveze cesarskih mest pod vodstvom Esslingena za boj proti njemu in ta mesta za sedem let osvobodil vseh bremen in davkov. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški Razširitev luksemburške dinastije na Češko | Leta 1310 se je Luksemburžanom povsem nepričakovano odprla priložnost, da oblast svoje dinastije razširijo na Češko.
Po uboju zadnjega češkega kralja iz rodbine Přemyslidov, Vaclava III. (avgusta 1306), je del češkega plemstva za češkega kralja izvolil Henrika VI. Koroškega, na kar pa tedanji rimsko-nemški kralj Albert I. ni hotel pristati in je spodbudil svojega sina Rudolfa III., da je z vojsko zavzel Češko. Toda Rudolf III. je že po šestih mesecih umrl (3. julija 1307), na kar so nekateri češki plemiči ponovno izvolili za kralja Henrika VI. Koroškega. Neenotnost in razprtije med češkim plemstvom so spodbudili meščanstvo in duhovščino, da so se začeli ozirati po močnem in pravičnem vladarju.
Dva cerkvena moža (Konrad iz Zbraslava in Henrik iz Sedleca) sta v Heilbronnu obiskala Henrika VII., ga seznanila s krizo na Češkem in ponudila češki prestol članu luksemburške rodbine, ki pa bi se moral pred tem poročiti z Elizabeto Přemysl, hčerko Vaclava II. Henrik se je strinjal. Potrdil je nekdanje privilegije češke krone za primer, da bo za kralja izvoljen kandidat, ki ga bo on predlagal, na kar je zbor praških baronov, plemstva in predstavnikov cesarskih mest koncem junija 1310 v Pragi pristal na izvolitev Luksemburžana na češki prestol. Tudi državni knezi so v Frankfurtu pristali na odstavitev Henrika Koroškega. Henrik VII. je imel verjetno sprva v mislih svojega brata Walrama. Ko pa so Čehi izrazili željo, da bi svojega kralja vzgojili sami, je prišel v poštev za kralja in ženina štirinajstletni Henrikov sin Ivan, kateremu je oče že leta 1309 podelil dediščino rodbine, grofijo Luksemburg. Že 1. septembra 1310 je bila v Speyerju zaroka. Oče je dal Ivanu v fevd kraljevino Češko in mejno grofijo Moravsko in mu zagotovil pravico dedovanja po moški liniji. Za dejansko osvojitev Češke je oče lahko dal sinu le majhno vojsko. Pražani so Ivanu sami odprli mestna vrata. Henrik VI. Koroški se je branil v Kutni Gori, a drugega napada ni mogel vzdržati in se je ob vsesplošnem odporu proti njegovemu vladanju decembra 1310 umaknil na Koroško. S Češko so Luksemburžani pridobili volilni glas, in zelo pomembne češke rudnike srebra. Po politični moči so se približali Habsburžanom in Wittelsbachom.
Henrik VII. je opusti zahteve po vključitvi Turingije in mejne grofije Meißen v cesarstvo (kar sta njegova predhodnika trdovratno zahtevala), in se pobotal tudi z Wettinci (problem je hotel urediti pred odhodom v Italijo), dal njihovo grofijo Frideriku I., meißenškemu grofu, ponovno v fevd in jim s tem zagotovil položaj v osrednji Nemčiji. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški Priprave na pohod v Italijo | Severna Italija, ki je od Otona I. spadala pod Sveto rimsko cesarstvo, že od smrti staufovskega cesarja Friderika II. ni občutila oblasti cesarstva in cesarstvu ni plačevala davka. Na začetku 14. stoletja je bila razdrobljena na številne mestne državice, v katerih so samostojno vladali močni plemiči (Milano) ali pa so bile organizirane kot mestne republike (Firence). Politično so se uvrščale med pristaše papeža (gvelfi) in pristaše cesarstva (gibelini). Pri enih in drugih so se poraženci čutili prikrajšane in so od cesarja pričakovali pravico.
Volilni knezi, ki jim kraljeva oblast v bližini ni bila prijetna, so že takoj po kronanju Henrika vzpodbujali, naj uveljavi svojo cesarsko oblast v delu Italije, ki pripada cesarstvu. Pa tudi Henrik sam se je zavedal, da za obvladovanje položaja potrebuje cesarsko avtoriteto in je že kmalu začel pripravljati pohod na kronanje za cesarja v Rim. Že julija 1309 je Henrikova delegacija prinesla papežu Klemenu V. v Avignon, kjer je živel v "babilonskem ujetništvu" (glej avignonsko papeštvo), prisego zaščite in se dogovorila o podrobnostih kronanja v Rimu (predvideno je bilo za 2. februar 1312, 350. letnico kronanja Otona Velikega); papežu je tudi obljubila, da se bo cesar udeležil pohoda križarske vojske v Sveto deželo. Toda že nekaj tednov kasneje je papež, ki je bil v Avignonu pod pritiskom francoskega kralja, dal v fevd bratrancu Filipa IV., Robertu Anžujskemu, kraljestvo Neapelj in prenesel nanj cesarske pravice v Romanji. Robert se je takoj povezal z gvelfi v Lombardiji in Toskani in Henriku je moralo postati jasno, da se proti njegovim načrtom oblikuje koalicija nevarnih nasprotnikov.
Ker pa so ga po drugi strani gibelini vabili v Italijo, je septembra 1309 na zboru v Speyerju napovedal odhod v Italijo za začetek jeseni naslednje leto. Habsburžani so mu obljubili spremstvo dvestotih mož. Po papeževem nasvetu se je začel pogovarjati o dinastični povezavi med Anžujci in Luksemburžani (Henrikova hčerka Beatrice naj bi se poročila z Robertovim sinom Karlom Kalabrijskim, ki naj bi bil povzdignjen v kralja Arelata). Junija 1310 je s Filipom IV. sklenil "večni mir" in dal njegovemu najstarejšemu sinu Filipu v fevd svobodno grofijo Burgundijo in zahteval v zameno njegovo udeležbo na pohodu v Italijo. Mirovni sporazum pa francoskega kralja ni oviral, da ne bi samovoljno delal popravke meje in spodbujal papeža k podpiranju francoske politike in spodbujanju Roberta Anžujskega k uporu proti Henriku VII. Ta je skušal vsaj navidezno čim dlje vzdrževati dobre odnose s francoskim dvorom.
Henrik je odhajal v Italijo odločen, da si mestne državice podredi in v severni Italiji ponovno vzpostavi cesarsko oblast. |
Henrik VII. Luksemburški | Henrik VII. Luksemburški Pohod v Italijo in kronanje za cesarja v Rimu | Henrik je 21. septembra 1310 odrinil iz Colmarja proti jugu; spremljali so ga žena Margareta, brata Walram in Balduin ter plemiči (pretežno iz dežel zahodno od Rena) z vojsko 5.000 mož. Mimo Berna, Lozane, Ženeve in preko prelaza Mont Cenis so novembra prispeli v Torino. Henrika so sprva tako gvelfi kot gibelini navdušeno pozdravljali, mu prirejali manifestacije in prijateljske sprejeme. Pričakovali so, da bo odpravil krivice, ki so se jim dogodile. Dante je videl v njem od boga poslanega osvoboditelja in napovedoval njegovim nasprotnikom večno prekletstvo.
Henrik je v Torinu sprejel poklonitev prvih lombardijskih mest in dal razumeti, da se ne bo spuščal v njihove (za tujca nerazumljive) razprtije. Sprva je skušal biti pravičen do vseh, obravnaval vse enako in je z imenovanji in privilegiji nagrajeval podreditev cesarstvu.
V spremstvu svaka Amadeja V. Savojskega, ki ga je povzdignil v državnega kneza, ter s podporo mejnega grofa Teodora I. del Montferrata, ki mu je priskrbel pomožne čete, je najprej obiskal tista mesta na obeh straneh Pada, ki mu niso bila naklonjena, in se potem napotil v Milano, kjer je pregnal novega gvelfskega oblastnika Guido della Torre in ponovno postavil na oblast Mattea I. Viscontija (ki je napolnili Henrikovo prazno blagajno). Nadškof Castone della Torre ga je kronal z železno krono Langobardov, tako da se je lahko počutil kot resnični vladar cesarske Italije.
Henrik je za glavnega upravnika severne Italije imenoval Amadeja V. Savojskega. V manjših mestih je postavljal svoje gibelinske upravnike, ki naj bi skrbeli za red in varnost. Poskrbel je za vračanje pregnanih družin; s tem pa je povzročal nove konflikte. Spretno inscenirani upor, ki je februarja 1311 izbruhnil v Milanu in so ga nemški vitezi hitro zadušili, je Henriku odvzel iluzijo o pomirjeni in enotni cesarski Italiji. Odtlej so se v gvelfskih središčih vse pogosteje pojavljali novi oboroženi upori, ki so jih vzpodbujali pobegli Guido della Torre in pa Firence, ki bi se rade na račun Pise razširile do morja. Bogate Firence so se z Bologno povezale v proticesarsko zvezo (marec 1311). Toda Henrik se ni usmeril proti njim, ampak se je mudil z zavzemanjem majhnih krajev. Posebno hud odpor sta nudili Cremona, ki jo je Henrik po padcu eksemplarično kaznoval, in Brescia, ki se je nemški vojski upirala od konca maja do srede septembra 1311. Veliko padlih, med njimi Henrikov brat Walram, epidemija, pomanjkanje denarja za plačevanje najemnikov so večali nedisciplino kraljeve vojske. S strogimi kaznimi, kot so odvzem privilegijev, podiranje mestnih obzidij in visoke denarne kazni, je kralj izgubljal simpatije tudi pri dotlej naklonjenih mu mestnih oblasteh, ki so se vse bolj pridruževale opoziciji, ki sta jo vodila Robert Anžujski in Firence. Zaradi pomanjkanja denarja je bil Henrik prisiljen v prodajanje vikariatov predstavnikom močnih rodbin ali dotedanjim oblastnikom, s čimer je še pospeševal napačne personalne odločitve in maščevalnost.
Papež je pod pritiskom francoskega dvora prepovedal prehod cesarske vojske skozi Romanjo proti Bologni. Henrik je sredi oktobra v Paviji sklical parlament Lombardije, vendar ni našel pripravljenosti za pomoč. Ker mu je bila pot proti jugu zaprta, je s skromnim spremstvom samo še 600-tih vitezov odkorakal v Genovo, kjer je prezimil. Decembra mu je umrla žena, ki je znala blažiti njegov prizadeti ponos, občasne izbruhe jeze in maščevalnosti in imela tako pomemben vpliv na njegove odločitve.
Tedaj so se proticesarski zvezi Firenc in Bologne pridružile še sosednje mestne državice (in spomladi 1312 tudi Padova in Pvia; Benetke so ohranile nevtralnost). Henrik je Firence izobčil iz cesarstva, a to ni imelo nikakršnega učinka. Velik del cesarske Italije je bil še vedno na njegovi strani in tudi prehodi preko Alp so bili za njegovo vojsko še vedno prehodni. Henrik je še vedno upal, da mu bo uspelo pogoditi se z Robertom Anžujskim o dinastični povezavi med rodbinama, ki naj bi pripeljala do hitre rešitve položaja, pa čeprav je dobival zanesljiva poročila o sovražnem delovanju Robertove diplomacije in o bojih, ki so že potekali v Rimu med privrženci cesarstva in neapeljsko vojsko.
Ker so pot ob Ligurijski obali obvladovali nasprotniki, se je Henrik pustil februarja 1312 na genovskih ladjah prepeljati v Piso, kjer je bil sprejet s častmi. 23. aprila je vojska nadaljevala pot preko Viterba proti Rimu. Henrik je že od Genove poskušal pripraviti papeža, da bi dosegel umik neapeljske vojske, ki je že zavzela Rim, med tem ko so odposlanci francoskega kralja in njegovega brata Karla Valois, neuspelega kandidata za cesarja, silili papeža da odpove kronanje.
6. maja je Henrikova vojska pod sovražnim ognjem prodrla v predele Rima, ki so jih nadzorovali gibelini iz rodbine Colonna. Prodor do cerkve sv. Petra ni uspel zaradi prehude obrambe vojske gvelfske rodbine Orsini in neapeljske vojske pod vodstvom Ivana Garvine, Robertovega brata.
Naslednji tedni so minili v mrzličnih pogajanjih z Robertom, pozivih francoskega kralja meščanom Rima, naj ne podpirajo Henrika, in poskusih Henrikove vojske, da zavzame ključne položaje v mestu. Nazadnje je Henrik določil za dan kronanja praznik Petra in Pavla, 29. junij 1312. Improvizirano kronanje so izpeljali trije od papeža določeni kardinali pri sv. Janezu v Lateranu. To je bilo prvo kronanje za cesarja po smrti Friderika II. pred 62 leti.
Henrik VII. je kot Imperator Romanorum et semper Augustus v kronski encikliki obvestil krščanski svet o zvišanju njegove časti in o univerzalnem značaju cesarske oblasti, kateri naj bi bilo podrejeno vse človeštvo. Filip IV. se s tem seveda ni strinjal in je v odzivu opozoril ne enakovrednost položaja francoskega kralja s cesarskim. Ker se je bal, da bi si novi cesar lahko poskušal podrediti tudi Neapeljsko kraljestvo, je papež zahteval prekinitev bojevanja in takojšen odhod Henrika iz Italije. Papeževo ukazovanje Henriku ni bilo po godu. Ker Robert cesarju ni hotel priznati vazalstva, so pogajanja z njim dokončno propadla. Henrik je 4. julija 1312 sklenil pogodbo o zavezništvu z Robertovim sovražnikom, kraljem Sicilije, Friderikom II./III. Sicilskim (s katerim je bil v stiku že več mesecev in ki mu je obljubil tudi denarno pomoč) in se dogovoril za poroko med njegovim sinom Petrom in svojo hčerko Beatrice. Friderik Sicilski naj bi septembra 1313 začel napadati Neapelj z morja. |